Lucijan Bratuš

Galerija Lek, 10. februar 2009 – 6. marec 2009

Ustvarjanje med dinamiko in statiko

V februarju in marcu v Galeriji Lek gostimo akademskega slikarja in magistra grafike Lucijana Bratuša, rojenega leta 1949 v Vipavi pri Ajdovščini. Avtor bo svojo 60- letnico obeležil s projektom preglednih razstav, na katerih bo predstavil svoje raznovrstno in plodno večdesetletno ustvarjanje.

Na razstavi v Galeriji Lek se avtor predstavlja s svojimi grafičnimi deli, v katerih največkrat upodablja ženske akte, motiv križanega, portretno glavo ali poprsje in demone. Avtor je tako slikar kot grafik, poleg tega pa tudi odličen fotograf. Kadar je v ospredju slikarstvo, se grafično ustvarjanje umakne, kadar so na vrsti grafike, se slikarstvo umakne v ozadje, pravi Lucijan Bratuš. Izkušnje in znanja, ki jih pridobiva v vseh različnih medijih pa se pretakajo med seboj in oplajajo njegovo delo.

Odprtja razstave del pod naslovom Med dinamiko in statiko, ki je bila posvečena tudi slovenskemu kulturnemu prazniku, se je udeležilo veliko število ljubiteljev del Lucijana Bratuša, ki so si z zanimanjem ogledali razstavljene grafike. O bogatem ustvarjanju avtorja, ki je za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja je spregovoril likovni kritik Iztok Premrov. Poudaril je zavezanost avtorja izbrani glavni vsebinski in slogovni temi – figuraliki, za katero se je odločil že zelo zgodaj po končanem študiju na ljubljanski akademiji.

V mesecu februarju bodo poleg Galerije Lek še štiri galerije na ogled ponudile dela Lucijana Bratuša: Pilonova galerija Ajdovrščina (listi iz skicirk, akvareli, kaligrafija), Galerija Velenje (grafike), Kosovelov dom Sežana (slike) in Galerija Tir, Mostovna, Solkan (tipografija).

Razstavo del Lucijana Bratuša si v Galeriji Lek lahko ogledate do 6. marca 2009.

Med dinamiko in statiko

Izjemno obsežen in predvsem enovit je grafični opus, ki ga je od konca študija na ljubljanski likovni akademiji pa do danes ustvaril Lucijan Bratuš. Predvsem je zanimivo to, da je že v tistem zgodnjem poakademijskem času zastavil glavno smer vsebinskega in slogovnega značaja svoje grafične ustvarjalnosti. Že takrat se je odločil za figuraliko, konkretno za podobe človeškega telesa, največkrat ženskega, ki pri njem izhajajo iz nekega osnovnega križnega kompozicijskega načela, torej iz takšne zasnove, pri kateri je razpoznavno stičišče vertikale in horizontale, ki se aktivno pojavi znotraj upodobljenega človeškega lika. Tri ali štiri osnovne izpeljanke iz tega trdno začrtanega koncepta so značilne za Bratuševo grafično snovanje: ženski akt, motiv križanega, portretna glava ali poprsje in demoni. Ob teh osnovnih motivih je umetnik razvil številne variacije in spremenljivke, ki dokazujejo njegovo nenehno nagnjenje k dinamiki in dinamičnemu razvoju likov, čeravno ti na prvi pogled vzbujajo videz statičnosti, negibnosti.

Tako je tudi dobro Bratuševe motive ogledovati si in jih spoznavati v nizih sorodnih tem, ki nam šele v tej zvezi dajo jasnejšo sliko umetnikovega nagnjenja k dinamiziranju obravnavane likovne tvarine. In še nekaj je očitno: slikar pri snovanju novih izpeljank v bistvu vodi proces razkrajanja neke konkretne forme. Ni čudno, da se na razstavah svojih del Bratuš pogosto odloči predstaviti triptihe ali poliptihe svojih slikarskih in grafičnih dosežkov. Kajti z njimi namerno ustvari zaželeni dvogovor ali pogovor med sorodnimi motivnimi izhodišči ali celotnimi sklopi svojih del, povezanih v omenjene skupine oziroma cikle. Tudi če avtorja zanese iz konkretnejših oblik in razpoznavnih motivov v bolj abstraktne rešitve, poskuša ohraniti prvotna razmerja oziroma proporce danega motiva, torej akta, portreta ali demona. Mnogokrat se pri tem odloči tudi za vnos razpoznavnih rastlinskih in živalskih oblik, ki še poudarijo večinoma ostre in klinaste forme njegovih likovnih stvaritev. Tako s temi ostrimi oblikami, ki so detajli oziroma notranje sestavine likov, doseže kontrast s sicer vedno bolj umirjeno celoto polne zunanje obrisne likovne tvorbe, ki je nekakšna stalnica Bratuševih grafičnih in slikarskih podob. Lucijan Bratuš pri svojih zasnovah daje prednost bližnjemu oziroma osrednjemu liku, njegovo okolje ali prostor je večinoma nedefiniran, nevtralen. Večinoma ga opredeljuje belina grafičnega lista, znotraj katere se lik pojavi in zaživi v bohotnosti in bogastvu spreminjajočih se oblik. Takšen koncept je pri Bratušu torej stalnica že nekaj desetletij in dokazuje, da si slikar premišljeno utira pot naprej, kar pa v bistvu pomeni, da ga nenehno obseda ista ali sorodna problematika, ki jo poskuša izraziti na tisoč novih načinov. Zato tudi spreminja formate podob od večjih do na primer male grafike. Odloča se tudi za nizanje variacij na isto temo, ki razgrinjajo neskončnost možnosti njegovih domiselnih in ekspresivnih grafik, črno-belih litografij in barvnih sitotiskov.

Grafično in slikarsko ustvarjanje potekata pri Lucijanu Bratušu kot dve paralelni, čeprav vsebinsko in formalno popolnoma sorodni stezi. Gre za nekakšno ciklično dopolnjevanje enega in drugega. Kadar so na vrsti slike, se grafike umaknejo v ozadje, in ko pride čas za grafična dela, stopi v ozadje slikarsko snovanje. Tudi tako umetnik preverja doseženo na enem ali drugem področju in kasneje izkušnje iz enega medija prenese še v drugega. Gotovo pa je med njegovimi deli, če jih pogledamo kot celoto, najbolj razpoznavna ekspresivnost, ki jo slikar nenehno goji in neguje. Daje mu namreč potrebno dinamičnost in tudi dramatičnost. Ekspresivni izraz mu pomeni najvišjo vrednoto v njegovi preverjeni in dosledno izpeljani likovni ustvarjalnosti. Ustvarja mu tisti potreben okvir, ki ne prinaša le smisla, ampak predvsem notranjo povezanost, enovitost in razpoznavnost.

Iztok Premrov

Lucijan Bratuš, akademski slikar in magister grafike

Rojen je bil 16. februarja 1949 v Vipavi. Osnovno šolo je obiskoval v Vipavi, nato se je vpisal na Šolo za oblikovanje v Ljubljani. Jeseni 1967 je bil sprejet na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1971 diplomiral na Oddelku za slikarstvo. Nadaljeval je študij in leta 1973 končal specialko za grafiko pri prof. Marjanu Pogačniku. Od leta 1974 do 1995 je imel status samostojnega kulturnega delavca. V pedagoški proces na ALUO UL je aktivno vključen od leta 1987 (najprej kot zunanji sodelavec, od leta 1995 pa kot redno zaposleni). Leta 2001 je bil izvoljen v naziv izredni profesor in leta 2007 je postal redni profesor za vizualne komunikacije. Kot gostujoči profesor sodeluje s tujimi akademijami v okviru programa CEEPUS (Cluj, Skopje, Krakov, Zagreb). Leta 1997 je začel tipografsko delavnico za študente Tipo Brda.

Ukvarja se s slikarstvom, umetniško grafiko, kaligrafijo, grafičnim oblikovanjem in teorijo likovne umetnosti. Tipografski in oblikovalski opus obsega oblikovanje novih črkovnih vrst, znakov, grbov, logotipov in knjižno oblikovanje.

Od leta 1970 razstavlja samostojno in sodeluje na razstavah slikarstva, grafike ter oblikovanja doma in v tujini. Izbor obsega šestdeset samostojnih in več kot sto sedemdeset skupinskih razstav doma in v tujini. Za svoje delo je prejel 15 nagrad in priznanj. Udeležil se je tudi številnih likovnih kolonij in simpozijev.

Lucijan Bratuš: Nagrade in priznanja

• 1969 – Prešernova nagrada ALU za grafiko, Ljubljana
• 1971 – nagrada na razstavi IV. likovne kolonije mladih, Ivanjica
• 1975 – nagrada mesta Ruda Slaska, razstava likovne kolonije v Katowicah
• 1976 – I. nagrada na XI. ex temporu, Piran
• 1977 – nagrada zlata ptica, Ljubljana
• 1981 – III. nagrada na I. ex temporu, Marezige
• 1982 – velika nagrada za kaligrafijo, Subotica
• 1991 – I. nagrada za grafiko v Subotici
• 1993 – I. nagrada na slikarskem ex temporu, Šmartno v Goriških brdih
• nagrada za najlepšo slovensko knjigo
• 2000 – diploma za kolekcijo, Ex libris, Škofja Loka
• častna pohvala na 17. BIU, Ljubljana
• **2003* – priznanje odličnosti na I. bienalu vidnih sporočil, Ljubljana
• **2005* – priznanje odličnosti in priznanje mentorju na II. bienalu vidnih sporočil, Ljubljana
• **2006* – priznanje na razstavi “Piši ćirilicom”, Beograd