Maša Bersan Mašuk

Galerija Lek, 11. januar – 31. januar 2005

Nova razstavna sezona v Galeriji Lek

Tudi v letošnji sezoni smo v Galeriji Lek pripravili pester in razgiban program različnih razstavljavcev, od domačih umetnikov do gostov iz tujine.

Prva v letošnjem letu v naši galeriji razstavlja slikarka Maša Bersan Mašuk, umetnica ruskih korenin, ki v Sloveniji živi in dela že nekaj let. Umetnico je na torkovem večernem odprtju razstave v prostorih Galerije Lek predstavil mag. Simon Oblak, predstavnik Leka. Govoril je o njenem težkem otroštvu, izobraževanju in iskanju umetniškega izraza, ki je Mašo Bersan Mašuk vodil vse do tokratne razstave. Zbranim obiskovalcem, med katerimi so bili tudi Galina Zamjatina, druga sekretarka ruskega veleposlaništva v Sloveniji, Igor Dmitrijevič Romanov, konzul ter nekateri člani Društva Slovenija – Rusija, je orisal tudi razloge, ki so nas v Leku vodili, da smo pripravili razstavo njenih slik. Naše poslovno delovanje v Rusiji ima že dolgoletno tradicijo, v lanskem letu pa smo bili po prodajnih rezultatih prvi slovenski proizvajalec na tem trgu, kar je izjemen uspeh. Kot je poudaril mag. Simon Oblak, pa ob dobrih poslovnih odnosih gradimo tudi kulturne povezave, kar vsako leto združimo ob praznovanju ob Ruski kapelici in posameznih likovnih razstavah del ruskih umetnikov v naši galeriji, bodisi v Kranjski Gori, bodisi v Ljubljani.

O Maši Bersan Mašuk je umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn med drugim povedala:

“Na slikah Maše Bersan Mašuk je čutiti lirsko-epski način podajanja vsebin. Osebno izpoved vključuje v pripoved, zgodovinskost prepleta z aktualnostjo, mimezis vodi v sfere osebnih likovnih preobražanj. Umetnine velikih ustvarjalcev so namig, so kot odskočna deska k lastnim ustvarjalnim izzivom, kot kulisa, pred katero se odigrava likovna igra Maše Bersan Mašuk. Nič ni prevzeto, je le njen poklon veličini in moči, ki jo premore staro. Slikarka namreč pravi: “Rada gledam stare slike. Te, ki vsebujejo neizmerno globino vsebovanja in časa.”

V kulturnem programu so nastopili pevci Lekovega moškega komornega pevskega zbora pod umetniškim vodstvom dirigenta Milivoja Šurbka, pred katerimi je tudi v letošnjem letu pester program nastopov. Ob koncu lanskega leta so izdali že svojo četrto zgoščenko z naslovom O Salutaris – latinsko Pozdravljen. Glasba na tej zgoščenki je posnetek koncerta v živo iz Sv. Trojice v Slovenskih goricah, vsebuje pa Drugo mašo Charlesa Gounoda, pa tudi številna dela domačih in tujih glasbenih mojstrov. V letu 2005 zbor z vso resnostjo pripravlja celovečerni koncert, ki bo presenečenje za poznavalce slovenske zborovske glasbe.

Razstava del Maše Bersan Mašuk bo v Galeriji Lek na ogled do konca januarja.

Zapis o avtorici

Maša Bersan Mašuk s svojo ustvarjalnostjo že desetletje vnaša v slovenski prostor drugačnost študijske orientacije in kulture, iz katere izhaja, predvsem pa specifiko osebno oplemenitenega likovnega rokopisa. V njenem opusu poleg številnih slikarskih nalog in naročil naletimo tudi na dela, ki nastajajo povsem neobremenjeno, kot želja in potreba po likovnem izpovedovanju. V njih se nedvomno še izraziteje kaže slikarkina avtopoetika.

Vsako likovno delo ima formalno in pripovedno vsebino. Prvo Maša Bersan Mašuk vizualizira s pomočjo izoblikovanih in izbranih likovnih besed, v katerih je čutiti močno podstat akademskega šolanja, z drugo pa odpotuje v svoj svet in se dotika povsem osebnih tem. Skozi bogato pripovednost odpira pogled v lastno notranjost, obuja spomine in nas vabi v sfere svojih misli.

Maša Bersan Mašuk s slikovno površino, na kateri razgrinja listke iz starega albuma, vzpostavlja intimen dialog. Pozabljeno oživlja, osebno spreminja v javno in skrivnostno v odstrto. Zdi se, da ob tem doživlja nekakšno katarzo. Predvsem pa se neposredno dotika globokih življenjskih resnic. Sprašuje se, kaj je človeško življenje. In odgovarja: Je igra in je mistika. Tudi ustvarjanje je navsezadnje igra, pa čeprav se mora podrejati določenim pravilom in zakonitostim. In z igro se začenja tudi njena likovna zgodba. Objektivizacijo zanjo avtorica najde v kocki in tako slikovno polje obrobi z natančnim vzorcem, natančneje s paspartujem v obliki strogih, geometrijsko formuliranih kvadratkov. Za izživetje svoje likovne zgodbe pa Maša Bersan Mašuk potrebuje prostor znotraj razumskega okvira. To je ambient, ki nas spominja na staro odprto pismo. Zaznamovan je z izrazito čustvenostjo. Sledi prepognjenega papirja motiviko le navidezno razkrajajo na posamezne kulise, a oder ohranja hkratnost in enovitost dogajanja. Prizor je ujet v mrežo vertikal in horizontal, ki povzemajo obliko križa. Igre je konec, nastopi realnost, trenutek, ko človek za svoj obstoj potrebuje upanje in vero. Rešitev za to išče v mistiki, v podobi križa, ki postane nosilec ne le krščanskega, temveč tudi širšega religioznega pomena.

Slikarka brska po preteklosti, svoji, intimni in se s spoštljivostjo dotika historičnih spoznanj, dogodkov in dejstev. V atmosfero baročnega ozadja vtke fragmente iz svojih misli in spominov. V prostoru je čutiti patino časa in dogajanje zastira palimpsestno učinkujoča bela tančica, pod katero živijo figuralni liki, ki so slikarkini ključni nosilci pripovedi. V slikovitem, vselej premišljenem konglomeratu širokih in povsem tankih barvnih sledi, ki na trenutke učinkuje celo sproščeno, Maša Bersan Mašuk intervenira s perfekcionalistično izkristalizirano risbo, s katero zaznamuje posamezne figuralne izbrance. Vdahne jim življenje in jim daje identiteto. Izpostavlja obraze in z izraznostjo zaznamuje njihove oči. Vanje polaga nove zgodbe, katerih niti se razpredajo v sfere simboličnega, metaforičnega in globlje izpovednega. Ozadja, ki so bila središče dogajanja, se spreminjajo v kulise, v prostor, ki ga avtorica izkorišča za tisto povsem njeno tako v vsebinskem kot tudi v likovno-formalnem smislu.

Nasičeni slikovni ekrani, in to v smislu gostobesednega pripovedovanja, odražajo pravila klasičnega pristopa k likovni problematiki in upodobljenci dobivajo poteze, značilne za portretno slikarstvo. Vendar je v podajanju želenih vsebin čutiti slikarkino lahkotnost poteze, s katero zabrisuje posamezne dele realnih oblik. Prav tako sproščeno in domiselno je sestavljanje različnih prizorov v kompozicijsko celoto.

Sicer barvno pester spekter avtorica dodatno bogati s številnimi odtenki. Vanje skuša ujeti patino časa in tako ohraniti kanček skrivnostnosti na sicer odprtih pismih. Pomembno vlogo zaupa beli barvi, s katero zastira, posreduje vtis papirja, pa tudi odstira in vnaša svetlobo. V njeni moči pa se razkraja celo realnost.

Na slikah Maše Bersan Mašuk je čutiti lirsko-epski način podajanja vsebin. Osebno izpoved vključuje v pripoved, zgodovinskost prepleta z aktualnostjo, mimezis vodi v sfere osebnih likovnih preobražanj. Umetnine velikih ustvarjalcev so namig, so kot odskočna deska k lastnim ustvarjalnim izzivom, kot kulisa, pred katero se odigrava likovna igra Maše Bersan Mašuk. Nič ni prevzeto, je le njen poklon veličini in moči, ki jo premore staro. Slikarka namreč pravi: “Rada gledam stare slike. Te, ki vsebujejo neizmerno globino vsebovanja in časa.” Tako se porajajo ideje, ki nato kompleksno in večplastno zaživijo na dvodimenzionalni površini slikarskega platna. Historični obrazci se prepojijo z avtoričino noto in se usmerjajo v sfere postmodernističnih iskanj.

Anamarija Stibilj Šajn

Življenjepis

Rojena je bila 13. junija 1961 v Moskvi. Od leta 1974 do 1978 je obiskovala tamkajšnjo otroško likovno šolo V. I. Surikova. Leta 1978 se je vpisala na Moskovsko visoko šolo za likovno umetnost in 1983 končala popolni program na oddelku za oblikovanje. Od leta 1983 do 1988 je delala v oblikovalskem oddelku na Znanstveno-raziskovalnem inštitutu za vesoljske povezave Karadis. Leta 1990 je zaključila slikarsko specialko pri prof. V. Somovu. Štiri leta kasneje je na povabilo g. Iva Kisovca, organizatorja mednarodnega ateljeja Vivo, prišla v Slovenijo. Živi in dela v Ljubnem na Gorenjskem.

Razstave:

1986 | samostojna razstava v inštitutu Karadis
1988 | več skupinskih razstav v Moskvi in drugod po Rusiji
1994 | skupinska razstava v ateljeju Vivo v Ljubljani
1995 | samostojna razstava na blejskem gradu
1999 | razstava slik Svetniki v župnišču Begunje
2001 | skupinska razstava 2. Jelovškovega srečanja v Mengšu
2002 | samostojna razstava v Radovljici, samostojna razstava v galeriji Družina v Ljubljani
2003 | razstava ljubljanske vedute, Center IATROS Ljubljana
2004 | razstava v Hotelu Lek v Kranjski Gori