Zvest Appolonio

Galerija Lek, 3. april 2003 – 6. maj 2003

Zvest Apollonio

Slike Zvesta Apollonia odlikujejo pretehtane in oblikovno bogate kompozicije, ki ustvarjajo podoživljeno predstavo mediteranskega duha kraja, a so hkrati več kot samo genius loci slovenskega Primorja, Istre – so obmorski motivi v najširšem smislu, izslikani z metaforično vsebino in eksistencialno sporočilnostjo. Poleg analize čistih likovnih učinkov slikarske govorice, ki je bila v prvih obdobjih izrazitejša, je za imaginarno in simbolično polne podobe vse bolj pomembna umetnikova samovoljna domiselnost, v kateri so hranjene dragocene izkušnje in spoznanja.

Če so v prvi polovici sedemdesetih let kot posledica poglobljenega raziskovanja tehnike sitotiska njegove barve postale bolj ploskovite in monokromne, pa je že ob koncu osemdesetih let barvne nanose razgibal. Obdržal je kompozicijske in znakovne prvine modernizma in jih je le deloma prepustil postmoderni pripovednosti. Svoje zgodbe na platnih uresničuje v usklajenih barvnih konstrukcijah, v katere večinoma ne vnaša temnih elegičnih not, temveč ognjeni žar živih barv, ki dajejo ritem dramatični pripovedi. Slike, ki večinoma nastajajo v neposredno izpovednem izbruhu, opredeljuje njegovo radostno občutje sveta tako z intimnostjo izpovedi kot s sproščenostjo oblikovnih in barvnih sestav. S samozavestnimi gestami, ki tvorijo abstraktno igro asociativnih oblik na različnih slikovnih površinah, ustvarja posebno govorico. Z neustavljivo impulzivnimi potegi s čopičem, z neukrotljivim temperamentom in skoraj evforičnim naslajanjem s samim aktom slikanja ustvarja polja užitka, ki ga nudijo menjave letnih, dnevnih, človeških in osebnih časov. Na hitrih potezah in na prostorski razpredenosti temelječega barvno razigranega slikovnega prostora nastajajo izkrivljene podobe resničnih prizorov, ki kot prividi utripajo z živo svetlobo prežarjeno slikarjevo radost ob ustvarjanju, bleščijo njegovo zaljubljenost v barve življenja in v čisto ljubezen do podob, ki jih ponuja.

Podlaga Apollonijevega vizualnega življenja je spreminjanje morja in neba, živih zaplat neba, ki zablisnejo na vznemirjeni gladini morja, robov obale, ki sega od najbolj veličastnih do najbolj intimnih kotičkov doživljanja, valov, kamor legajo ženske podobe, stkane iz spomina in sanj, sočasno pa vsaka njegova slika izraža dogajanje, vse v njegovih slikah ima smisel. Že v sedmem in osmem desetletju je kot eden izmed vodilnih slovenskih koloristov ustvaril cele cikle iluzionističnih pokrajin, ki so postali s težnjo po enosti pokrajine in ženskega telesa osnova za njegov zrel umetniški opus. Sredi osemdesetih let pa se žensko telo in pokrajina docela združita v enovito kompozicijo. Slikar uveljavlja značilni mediteranski ambient kot umetniško tradicijo, hkrati pa tudi kot izhodišče za na novo stilizirano erotičnost. Med morje in nebo je naselil ženske figure kot metamorfoze oblakov in valov, ki kot komaj ujemljiva resničnost podob naravnih pojavov spregovorijo z barvno in svetlobno harmonijo ter večinoma prerastejo v mojstrski zapis slikarjevega notranjega občutja.

V celoten cikel ekspresivnih podob slikar Zvest Apollonio s posebno občutljivostjo, z vehementnimi potezami čopiča in dinamično barvno paleto polaga svojo duhovno moč in energijo.

Tatjana Pregl Kobe

Življenjski podatki

• 1935 – Slikar in grafik Zvest Apollonio, čigar avtentični likovni opus je nepogrešljiv sestavni del slovenske novodobne umetnosti, se je rodil 15. maja, lučaj od morja, v Bertokih v Slovenski Istri, v pomladnem mesecu in znamenju bika, kar je močno vplivalo na njegovo življenjsko pot in značajske poteze, polne trmoglavosti, vztrajnosti, delavnosti pa tudi radoživosti. Odraščajoča leta je preživljal v domačem kraju med vinogradi in plitvim morjem Koprskega zaliva, kjer so ga privlačile barve in oblike mediteranskega okolja, ki mu je vse življenje ostal zvest. Po dokončani osnovni šoli na Pradah je obiskoval gimnazijo v Kopru, kjer je tudi maturiral.
• 1955 – Opravil je sprejemni izpit na takratni Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Učil se je slikarstva, kiparstva in grafike pri profesorjih Božidarju Jakcu, Riku Debenjaku, Mariju Preglju, Gabrijelu Stupici, Frančišku Smerduju in drugih. V tem času je prvič obiskal Pariz in se potepal po Provenci, ki ga je močno spominjala na rodno Istro. V Van Goghovem Arlesu si je ogledal pravo bikoborbo z vsem razkošnim in krvavim ceremonialom, ki jo je obiskal tudi Picasso in doživel enako bučne ovacije kot znameniti matador Dominguin. To doživetje je močno vplivalo na mladega umetnika.
• 1959 – Za grafiko “Človek in bik” je dobil prvo nagrado na zvezni razstavi Likovno stvaralaštvo mladih v Beogradu; le-ta mu je še danes najljubša nagrada. 1960 – Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost in nato nadaljeval študij na slikarski specialki pri prof. Gabrijelu Stupici.
• 1964 – Diplomiral je iz povsem abstraktnih slik v tehniki akrila, kar je bilo za tisti čas redkost. V tem času je delal kot profesor likovne vzgoje na gimnaziji in učiteljišču v Kopru ter postal mentor domala vsem slikarjem srednje generacije, ki so izšli iz tega prostora.
• 1968 – Odločil se je za pot samostojnega umetnika. Veliko je potoval po Italiji, Španiji, Nizozemski in Franciji ter tam občudoval dela Michelangela, Tintoretta, El Greca, Velasqueza, Goye, Rembrandta, Rubensa, Renoira, Picassa …, v svojem ateljeju v Kopru pa je iskal svojo lastno likovno govorico v grafiki in slikarstvu. Še posebej ga je privlačila pri nas še malo znana in uporabljena grafična zvrst serigrafija, bolj znana kot sitotisk.
• 1972 – Akademija za likovno umetnost v Ljubljani ga je povabila k organiziranju študija sitotiska. Po kratkem obdobju asistiranja pri prof. Stupici so ga promovirali v docenta, izrednega in nato rednega profesorja. Štiri leta je bil predstojnik grafičnega oddelka in prodekan ALU.
• 1998 – Vrnil se je v Slovensko Istro, kjer odtlej živi in dela. Njegovo življenje je bilo vseskozi prežeto z mislijo, da bi svetu, zlasti pa Slovencem, dokazal izjemnost umetniškega izročila in sporočila, ki se poraja v tem prostoru, ki je drugačen od denimo kraškega, ki se je v slovenski zavesti že udomačil. Kras se je v delih Kosovela, Spacala, Černigoja izkazal s svojo trpko in ostro gradnjo izraza in prostora, Slovenska Istra pa je mehka, voljna, fluidna snov, ki išče drugačno poetiko, kakršno najdemo v delih Zvesta Apollonija.

Zvest Apollonio je za svoje delo prejel 30 domačih in mednarodnih nagrad. Poleg prej naštete 1. nagrade za grafiko leta 1958 v Beogradu so pomembne še: Prešernova nagrada na ALU za slikarstvo l. 1964, 1. nagrada na Prvem slikarskem Ex temporu v Piranu l. 1966, častna nagrada Ars Histriae v Rovinju l. 1971, nagrada Prešernovega sklada za grafiko in slikarstvo l. 1972, odkupna nagrada na mednarodnem bienalu sodobne risbe na Reki l. 1974, posebno priznanje žirije na II. bienalu evropske grafike v Mulhousu l. 1976, 1. nagrada za grafiko na 3. dubrovniškem salonu l. 1981, odkupna nagrada na mednarodnem bienalu portreta v Tuzli l. 1982, odkupna nagrada na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani l. 1983, Jakopičeva nagrada za slikarstvo l. 1984, odkupna nagrada na Bienalu akvarela v Karlovcu l. 1989, priznanje Mini prix Lucas l. 1993.

Njegova dela so razstavljena v številnih zbirkah doma in v svetu.

Naslov: Pot pomorščakov 15 d
6320 Portorož
GSM 041 731 333
e-mail: revart@siol.net