Anka Krašna v Galeriji Lek
V torek, 7. marca, večer pred mednarodnim praznikom žensk, smo v Galeriji Lek odprli razstavo slik akademske slikarke Anke Krašna.
Goste je pozdravila voditeljica Eva Longyka Marušič in dodala, da malo že diši po pomladi, v Galeriji Lek, zagotovo. Predvsem po zaslugi razstavljenih del, ki vnašajo dotik barv in čustveno simboliko v ta prostor.
Pomlad in vedrino sta z glasbo pričarala Rudolf Gas (vokal) in Peter Urek (klavir).
Glasbeno družino Strnad iz Brežic smo v naši galeriji že gostili, ko je Rudi Gas nastopil skupaj s svojima otrokoma, Krištofom in Veroniko, na katera ponosni oče svoje znanje in ljubezen do glasbe zavzeto prenaša. Sicer je Rudolf Strnad bolj znan pod umetniškim imenom Rudolf Gas, pred leti ustanovitelj, umetniški in idejni vodja ter avtor glasbe in tekstopisec zasedbe k.u.t. Gas. Zdaj pa je že nekaj let vodja Big Banda Orkestra slovenske vojske.
Peter Urek je študiral glasbeno pedagogiko, jazz klavir, kompozicijo in lingvistiko na univerzah v Mariboru, Gradcu, Helsinkih in Ljubljani, doktoriral pa v Salzburgu iz kompozicije v sodobni glasbi. Kot jazz pianist in aranžer je nastopil v Rusiji in na severu Afrike, redno gostuje tudi po vsej Evropi.
Umetnico in njeno delo je predstavil umetnostni zgodovinar in likovni kritik Iztok Premrov, ki je akademsko slikarko Anko Krašna povabil na krajši pogovor.
Več o umetnici in njenem ustvarjanju pa je Iztok Premrov zapisal v zloženki k razstavi
»Oljno slikarstvo Anke Krašna je zavezano človeku, predmetom in tudi abstraktnim formam. Vse skupaj se hkrati ali pa ločeno pojavlja znotraj občutenih razmerij, ki jih ureja in nadzoruje umetnica s svojim ustvarjalnim procesom. Avtorica meni, da je ženski princip v umetnosti drugačen od moškega, da je bolj subtilen, bolj globok. V njenem slikarstvu tako prevladujejo čustvene prvine nad razumskimi in, kar je posebej očitno, te prvine pridejo najbolj do izraza pri slikarkini uporabi barv. Ne želi se omejevati z ničimer, pušča prosto pot popolni svobodi izražanja. Zato prehaja od teme k temi naravno in spontano, enako pozorno se posveča motivu človeške glave kot geometrijskim oblikam, ki jih plemeniti z izbiro odprtih barv. V njenem slikarstvu se konkretno in abstraktno prepleta med seboj, kajti vezno tkivo so v vsakem primeru odprte barve, zlasti rdeča in zelena, ki dajejo tempo in ritem njenim podobam.
Slikarka je prepričana, da so njene slikarske zgodbe izrazito osebne, njihova vsebina temelji na osebnih izkušnjah in doživetjih, ki so se ji v preteklosti globoko vtisnili v dušo, zato jim poskuša najti odgovarjajočo simboliko. Simbolika je nasploh prvina, s katero se slikarka ogromno ukvarja. Dva trikotnika, ki se po vertikali stikata s konicama, sta simbol peščene ure, ki nas opominja na minljivost in bežanje časa, na našo majhnost in nemoč. Trikotnik je sam po sebi sestavni člen drugih geometrijskih likov, to so odkrili že stari grški misleci. Iz trikotnikov je sestavljen kvadrat, naslednja stopnja je peterokotnik (pentagram).
Seveda se njene osebne likovne pripovedi najbolj očitno izkažejo pri podobah z glavami, s katerimi slikarka izraža svoja intimna doživetja človeka, sočloveka, sebe in drugih. Tem podobam daje pomenljive naslove, ki dodatno opredeljujejo njeno izpovedno namero. Govorica teh njenih likovnih podob je stilizirana, poenostavljena, osredotočena na bistveno. Včasih si pri »oblikovanju« barvnih nanosov pomaga kar s prsti, z dlanjo, hoče namreč doseči popolno neposrednost in spontanost barvnega nanosa, hkrati pa sliki dati še osebni dotik. Privlači jo namreč že sama materija barve in hkrati njena izrazna moč. Za rdečo meni, da je izraz močnih čustev, tako pozitivnih kot negativnih. Vsekakor je njen čustveni svet v slikarstvu povsem izpostavljen in odprt, kar ji omogoča svojevrstno izpovednost.
Še na eno motiviko je treba v njenem slikarstvu opozoriti, to je tihožitje. Omenjeni motiv se morebiti spet vklaplja med tista njena domišljijska potovanja, s katerimi se potepa po preteklosti in je morda blizu misli na minljivost. Tihožitje že po definiciji razlaga svoje bistvo, je podoba mirnega in tihega sožitja med predmeti. To pa je lahko hkrati tudi prispodoba umetničinega trenutnega razpoloženja. Potem ko ji določena doživetja spodbudijo močne in barvno izrazite dinamične odzive, pride tudi čas za umiritev in takrat slikarka poseže po tihožitju.
Precejšen del njenega slikarstva je zavezan čisti abstrakciji, največkrat naklonjeni geometrijskim likom. Na nekaterih zadnjih slikah z ritmom geometriziranih barvnih površin ponazarja pročelja mestnih blokov, ki jih vidi kot pisano barvno preprogo. Vendar je tovrstne podobe hkrati nehvaležno povezovati s konkretnim svetom, saj so v končni fazi prečiščeni izraz njenih notranjih občutij. Z njimi se pravzaprav vse globlje spušča v svojo notranjost in se tako po svoje odmika od zunanjega sveta.«
Življenjepis
Anka Krašna se je rodila leta 1950 v Mariboru. Po končani gimnaziji in Pedagoški akademiji Maribor se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani in tam leta 1976 diplomirala pri profesorju Gabrijelu Stupici (slikarstvo) in pri profesorju Francetu Kokalju (slikano okno – vitraj).
Leta 1979 je uspešno končala specialistični študij za slikarstvo na ALU v Ljubljani pri profesorjih Jožetu Ciuhi in Marijanu Tršarju. Študijsko je potovala po Aziji, Ameriki in po številnih evropskih državah in ta potovanja zaokrožila z bivanjem v Cité Internationale des Arts v Parizu. Kor redna profesorica poučuje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.
S svojimi deli je sodelovala na več kot 190 skupinskih razstavah doma in v tujini (Avstrija, Italija, Nemčija, Francija, Nizozemska, Madžarska, Poljska, Češka, Belgija, Anglija, Makedonija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Ciper in Španija).
Doslej je imela več kot 80 samostojnih razstav doma in v tujini.
Izbor pomembnejših samostojnih razstav:
1980 Likovni salon, Celje
1990 Galerija Insula, Izola
1991 Cité Internationale des Arts, Pariz, Francija
1993 Europazentrum, Gradec, Avstrija
1996 Stroomhus, Neerijnen, Nizozemska
1995 Galerija DLUM, Maribor
1997 Pilonova galerija, Ajdovščina
1998 Vodnikova domačija, Ljubljana
Razstavni salon Rotovž, Maribor
1999 Galerija Ars, Gorica, Italija
2002 Beneška galerija, Špeter Slovenov, Italija
2004 Galerija Grad, Slovenska Bistrica
2005 Galerieräume, Hilden, Nemčija
2007 Galerija Insula, Izola
2008 Kulturhaus – Kunstgalerie, Bruck an den Mur, Avstrija
Galerija ZDSLU, Ljubljana
2009 Likovno razstavišče UKM, Maribor
2010 Miheličeva galerija, Ptuj
2012 Galeria Akademicka ATH, Bielsko-Biala, Poljska
Saint Genouph, Tours, Francija
Galerija DLUM, Maribor
2013 Pavlova hiša, Laafeld-Bad Radkersburg, Avstrija
Razstavišče Zelena hiša, Kobarid
2015 Tovarna umetnosti, Breg, Majšperk
Galerie Konima, Lipnik nad Bečvou, Češka
2016 Gallery Schleifmühlgasse 12–14, Dunaj, Avstrija
Za svoje delo je Anka Krašna prejela deset nagrad in priznanj, med njimi:
1995 odkupno nagrado Umetnostne galerije Maribor, 1996 nagrado DLUM (Društva likovnih umetnikov), 2004 Glazerjevo priznanje mesta Maribor za umetniške dosežke, 2014 nagrado DLUM, 2015 nagrado DLUM, nagrado Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov.
Sodelovala je na številnih likovnih kolonijah doma in v tujini. Živi in ustvarja v Miklavžu na Dravskem polju.
Razstava je na ogled do 14. aprila 2017.